sreda, 26. oktober 2011

KRASNI NOVI NOVI VAL #3

Avtor: Matjaž Juren

Razdraženih vek sem z mize ponovno dvignil »frišno« kritiko, ki sem jo pisal za Masko, to korifejo med publikacijami scenskih umetnosti. Težka predstava, tale »Sokratov zagovor«…. Politika, psihologija, ostrakizem, teorija, perverzija, demagogija, Kierkegaard, Nietzsche, atavizem, larpurlartizem, eksistencializem, neoliberalizem, ahh kaj bi govoril, saj (najbrž) veste sami... Toda naposled sem se le zbral, principi analitičnega mišljenja so me na tej točki že ničkolikokrat rešili, in omenjeno recenzijo spisal do konca. Seveda, vsakič, ko takole pomislim za nazaj, brez posebnega presenečenja znova ugotovim, da so koordinate vrednosti dela v gledališču popolnoma jasne, malodane absolutne. V teatru pač ni nikakršnega slepomišenja, gor-dol, levo-desno, cigu-migu, nikakršnega »dar-mara«, objektivni kriteriji navkljub zobu časa ostajajo docela nenačeti. Predstava torej je kvalitetna ali pa ni kvalitetna, lahko je seveda tudi popolnoma mlačna, toda ostro in pravično izoblikovana kritiška matrika se, ako se na njene zakone količkaj zanesemo, le redko zmoti, da da…
»Ohh, bi bilo luštno,« sem pomislil »če bi bile tudi pri filmu stvari enako nedvoumne.« Pri tem sem pogledal na uro, se zdrznil in glasno zaklel, »Prekleta žolca!« Ura je bila že tri! Ko sem se oblačil, so mi misli neprostovoljno zatavale: »Hm, zanimivo naključje, tale trojka. Tri kakor tri pri letošnjem Novem novem valu… Moj Bog, sicer pa že zamujam. « Živčno sem zaklenil vrata in smuknil v dvigalo.
Petnajst čez tretjo, torej petnajst minut prepozno sem pritekel v znan lokalček ob Ljubljanici. Moj zmenek me je, vidno nejevoljen, očitno čakal že lep čas. »Zamujate,« je revsknil, jaz pa sem naročil en macchiato (s kapljico vode!) ter kokakolo. Dlani so se mi nekoliko omočile s potom, a začetno živčnost sem uspešno udušil s tem, da sem si po možganih na hitro spustil začetne akorde Mozartovega Rekvijema.
Oprostite, vendar je človek najbrž upravičeno na trnih, ako ima pred seboj takšno avtoriteto, kot sem jo imel v tistem trenutku jaz. Sivobradi gospod (ime bom iz očitnih razlogov izpustil) namreč velja za enega najbolj slovečih cinefilov v državi, pred njim se bojda »tresejo hlače« tako režiserjem, scenaristom in igralcem, kot tudi publicistom sedme umetnosti. Po kulturniških kuloarjih o njem s strahospoštovanjem govore, da sedi doma, neprenehoma gledoč filmske maratone, na vsake kvarte pa k sebi na avdienco spusti tega ali onega filmskega kritika. Iz hiše stopi le ob izjemnih priložnostih, živila in sočivje pa mu trikrat na teden na pragu pušča nek albanski deček.
Cenjeno in spoštovano bralstvo, na tej zdaj točki vam je najbrž že jasno, da so me organizatorji Krasnega novega novega vala počastili s prošnjo, naj jim ob jubilejnem tretjem dogodku spišem krajši spremljevalni sestavek. Prav tu pa se skriva moteče zrno moje stiske, kajti kljub temu, da se imam za več kot zgolj povprečno filmsko pismenega, se ob tem enako dobro zavedam, da je sodobna filmska umetnost veliko bolj razbrzdana, nečista in divja kot njena starejša, gledališka dvojčica in da na tej točki dolžina celuloidnega traku prerašča doseg mojega prijema. Zato sem preko številnih kritiško- internih zvez le uspel priti do kontakta velikega »connoisseur-ja« sedme umetnosti, za katerega se je zdelo, da ga je zgolj omemba Krasnega novega novega vala vzpodbudila k srečanju z mano.
»Torej,« je brez uvoda, povsem lapidarno začel korpulentni erudit. »Najbolj erotičen filmski prizor vseh časov še vedno ostaja slačenje nogavic Anne Karine v Godardovem Bande à part. Saj se zavedate tega? « Starec si je izdatno oslinil ustne.
 »Mislim, da se... Da. «  Okamenelo sem ga poslušal in si plašno zapisoval njegove besede. Kljub temu, da je bil njegov glas raskav, je ‘Bande à part’ izgovoril s popolnim pariškim naglasom. Nisem vedel o čem govori, a bilo je jasno kot nebo nad nama – ta človek je genij.
 »Tako. Holivud je dandanašnji mrtev, crknil je... Same predelave. Evropski film je že dolgo brez duha, kot ena prazna vreča krampirja, Almodovar ga sam ne zmore držati pokonci, Von Trier pa se tam doli nekaj napenja, toda kaj več kot občasnega, mastnega prdca ni sposoben poprdeti. No,saj to dvoje mora biti očitno tudi gledališčniku,« me je ostro pogledal. Pohlevno sem pokimal.
»Tako. In na tej točki prideva do Krasnega novega novega vala, o katerem bi vi radi kaj spesnili, pravite... Ahhh, Cahiers du cinema, Cahiers du cinema !« je nenadoma veselo vzkliknil in čašo vina v velikem loku ponesel k ustom, pri tem pa izdatno pokapljal svojo srajco in namizni prt.
 »Veste, tale Krasni novi novi val mi dodobra ogreje stare kosti. To gibanje mladih, sočnih avtorjev in njihovih takisto svežih idej se upravičeno navzema izraznosti velikanov Francoskega in Ameriškega novega vala... Tako, tako. Razumete, da so me ti čvrsti mladci prisilili v to, da sem iz prašnih polic zopet potegnil bukve o Avtorski teoriji? Neke stvari se eliptično ponavljajo, neke stvari zaživijo in to je dobro, to je odlično! «  Postal je živ, kakor bi ga spekli z elekrtiko, sence poprejšnje čemernosti so se neslavno odplazile stran. »Gre za samoiniciativo, za neodvisnost. Seveda, tehnologija veliko stvari zdaj omogoča, ampak to ni važno. Tukaj je strast nepokvarjena, pritlehnih interesov ni, neobremenjenost, sladka, žanrska neobremenjenost iz teh filmov veje kot deviška menstruacija in lahko vam obljubim, da je v tretji plimi neodvisne avtorske produkcije, ki je rodila letošnji Val, ta neobremenjenost le še bolj vzbrstela... « 
Požirek je izpil na dušek, glasno zacmokljal, nato pa nadaljeval : «Slovenska kinematografija zadnja leta doživlja preporod in Krasni novi novi val je veliki, neinstitucionalni del vsega tega, to mirne duše napišite... pa še nekaj mi je pravkar padlo na pamet, dragi kolega – ste nemara opazili kako so številna tretja nadaljevanja filmov še prav posebej slastna ? Samo pomislite : Rdeča od Treh barv Kieslovskega, Leonovi Dobri, umazani, zli, Alien 3, Gospodar prstanov 3, Indiana Jones 3, Ninja želve 3 – ta je res posrečena, ko potujejo nazaj v času v fevdalno Japonsko hah, pa Umri pokončno 3, Boter 3... aja ne, Boter 3 ne, tisto je precej zanič. Vendar pa ta analogija deluje tudi v obči kulturi, recimo Chopinova klavirska sonata številka tri, pa Kandynskijeva meditacija številka tri, pa Mona Lisa, ki je bila pravzaprav narisana v tretjem poskusu, pa Vinetu tretji del, hja, še celo troedinega Boga imamo, kaj! Hoho... No, pa naj mi župniki oprostijo malce veroučnega humorja, a številka tri od zore civilizacije štrli ven kot nekaj posebnega... skratka, tole vam povem, dragi moj. Ne sprašujte kako, toda videl sem filme Krasnega novega novega vala 3...in kljub navdušenju nad prejšnjima letoma, je letošnja bera resnično nekaj posebnega. Če se lahko izrazim z besedami enega svojih učencev – s kruhom pomazano ! Hujoj, Bog me obvaruj sentimentalnosti, a v tem trenutku bi brez težav dejal, da lahko zdaj, ko vidim, kako zorijo kinematografske jagode mlade generacije, tudi mirno umrjem, heh...«
Ker sem filme z blagoslovom prirediteljev že videl tudi sam, nisem mogel drugega, kot da mu glede kakovosti in izrazne samozavesti isrkeno pritrdim. Zorenje po zorenju je bilo več kot očitno.
 »No, to je nekako to, materiala imate bržkone dovolj. Sicer pa si preberite teoretski dispoziciji  Adlešiča in Plavčakove o prejšnjih dveh krasnonovovalovskih prireditvah. Koristilo vam bo.«
Rahlo, a živahno je odrinil mizo, se nekolikanj raztegnil, mi stisnil roko in odkorakal. V smer Kina Šiške.
Precej počasi se je premikal. V daljavi je izgledal kot da pleše... na valu.

sreda, 20. oktober 2010

Krasni novi novi val #2



Avtor: Lara Plavčak
“Nared neki” in še kaj v podobnem konfuznem slogu so
najpogostejša režiserjeva navodila na snemanjih neodvisnih
filmov in videov. In vseeno delujejo. Ti krasni
novi novi režiserji niso enotna subkulturna scena,
našli so se po povsem naključnih poteh interneta, žuranja in
predlogov za sodelovanje. Do svojih projektov pristopajo s posebno angažiranostjo in jasno predstavo, a ostajajo med procesom vseskozi odprti do nastalih prigod in preprek. Kostumografi, lučkarji in igralci so njihov glavni kapital (socialni!), prijatelji in prijatelji prijateljev, kar rezultira v minimalistiËnih didaskalijskih
rešitvah in absurdni ali pa nepričakovano talentirani igri.
Najbrž je včasih, ko postane pretentavanje no budgeta in snemalnih izvedljivosti posebna veščina, ‘lažje’ presenetiti in napraviti najboljše iz nič, kot pa premosorazmerno osupniti s konkretnim razpoložljivim fondom. Ampak tako začne le še bolj zanimati, kaj bi fantje znali napraviti iz česa večjega, če so se že zdaj tako
entuziastično lotevali intimnih zgodb in spin-offov, poligranih
dokumentarcev in glasbenih videospotov, preizkušanja trdih
žanrov in mešanja ikonografij, eksperimentiranja in preseganja
lastnih zmogljivosti, vsakič drugačnih in novih novih filmov.
Ne toliko da so neodvisni-indie-samorastniški gverilci, ki preigravajo uspešno postmodernistično formulo umetnika kot genija in človeka iz ljudstva, njihovo posebnost prištevam drugam. Filmov ne snemajo zgolj kot režiserji, ampak kot publika! S to hkratnostjo dopolnjujejo, kjer se zdi, da umanjka slovenski filmski
produkciji − gledalca ne mučijo, a ga zato ne podcenjujejo.
Občinstvu in filmu skušajo povrniti entertainment, tisti z veliko
začetnico in funkcijo umetnosti, zabave, izkušnje. Niso več prva
generacija, ki je odrasla s televizijo, niti prva, ki ji je dostopna vsa
potrebna snemalna in montažna tehnologija (so pa med prvimi,
ki lahko svoje filme takoj globalno distribuirajo med porabnike).
Ne črpajo samo iz filmske zgodovine, ampak je zanje vse vir
imaginarnih inspiracij in referenc, od etničnih stereotipov,
lacanovskih bolečin, internetnih fenomenov, geekovske kulture do osebnih dogodivščin, čustvenih problematik, vizualnih ugodij in hommagev risankam lastnega otroštva. Snemajo iz privzgojene naravnosti filmskega jezika, pa naj gre za željo po lastnem izrazu, izpovedi ali prestižu režiserske pozicije. Njihova nova prisila ni
več biti originalen, ampak biti avtentičen.
In še − ste morda opazili, da je ob slovenskih filmih res nenavadno
jesti kokice? No, ti filmi še vedno poskušajo prepričati v
nasprotno.

sreda, 16. september 2009

Novi novi val

Avtor: Jan Adlešič

Po cesti vsi govorijo: ne maram slovenskih filmov, slovenski filmi ne odsevajo mojega pogleda na svet. Na festivalih je tako: slovenski filmarji dobivajo častne omembe, štipendije, sobotna priloga se polni z njihovimi ponosnimi potopisi, končno priznanja in varnost za mlade javne intelektualce, možnost, da si priskrbijo proračun v višini svoje zgodbe. 
A tu je še problem, agonija izrazne oblike, bolj kot v katerikoli podobni panogi smo priča vihri in srdu slovenske filmske industrije, ko se z erotičnim zanosom požira od navznotraj na dramatičnih sejah, v antiklimaktičnih odprtih pismih! Kakšen slovenski problem! Problem, ki zanika svoj obstoj! Ki gre skozi vse kanale, da se izmakne luči kritike in se prikaže kot vrsta proceduralnih težav. Kje so tu krivi mladi levi režije? Baje smo naleteli na križen ogenj med sredstvi, ambicijami in okusi. Klobčič izgleda prevelik, smrtna zanka pretesna. Še občinstva menda da bežijo na internet, kjer piratizirajo tuje izdelke. A zakaj so potemtakem film, ki si jih boste ogledali ničvredni brez interneta in pripadajočega korpusa informacij?

Torej vemo, da je problem stvaren, problem ljudi in virov, snemalnih lokacij in režiserske ambicije. Čemur boste priča, ta pojav, ti Diegi Menendezi, Petri Bizjaki, Tosje Flakerji-Berceti, itd., so otroci žanrskega geta v sodobnem filmu, torej prva generacija, ki je ugotovila, da se v določenem okolju z omniscentnim pristopom do umetnosti in viri, ki so pač na voljo, neizogibno pride do istega, oprijemljivo žanrskega, rezultata, socialne drame, ljubezenske drame, psihološke drame. Torej, otroci vedo, da je resen obraz, ki ga kažejo odrasli, zrcalo iz papir mašeja in ne iz stekla. Pomislite: prvi oprimki trde postmoderne predrejo naše asketske poze – vprašanja samoidentitete niso več ujeta v telo ali intimno okolje, zdaj jih je treba razbirati iz stanj, pojavov in izkrivitev, ki napovedujejo trk našega filma z zunanjostjo, ki posamezniku ni samo za oporo ali v prepoznanje osebnih napak, ampak je prerasla njegove malopomembne osebne boje – še enkrat si oglejte naslove omenjanih filmov in pomislite, ali morda ne napovedujejo akcije ter plastike. Protagonist je bil že prej v krizi ukrepanja, zdaj pa mu očitno grozi totalni izbris, ker se je dušeče, zamejeno okolje, ki ga je prej držalo v zgodbi končno sprevrglo v sanjsko pokrajino. Namesto naturalističnega urbanita slovenskega filma devetdesetih, je sedanjost izvrgla nekoga, ki je bolj stiliziran, top na otip in uslužen volji režiserske totalitete, ki mora pojesti zgodbo in priti ven z nečim bolj grdim in otipljivim. Čustevni ventili se zapirajo v grozi nad kompresirano slovensko resničnostjo, ki sicer dopušča refleksijo, ne pa tudi ukrepanja. Zato je polje delovanja potrebno prestaviti v pokrajino obče pop-domišljije, preko interneta je treba uiti v kulturo filmskega smetja. Cormanov nedavni obisk v Sloveniji tako ni pomenil še ene priložnosti, da si cinefili segajo v roke in prikimavajo, bil je nič manj kot premik v novo ero na našem majevskem koledarju. 
Ta padec v senzibilnosti se ne kaže zato, ker bi v skladu z njo propadala tudi duhovna obzorja filmarjev, pač pa, ker cel svet, idejni in snovni, čaka na slovenske režiserje neodkrit. Koliko atlasov, grimorijev, žepnih romanov, bo treba prevesti v naš vidni besednjak!

Oj, bolečina premaganih, priznanje, da smo svoj imaginarij po bitki slovenskega nacionalizma navsezadnje le uvozili iz tujine. Ti filmi gredo daleč čez ta vzklik, v teptanje po usodi poraženih, v uveljavljanje neke druge, vseskozi že prisotne a prej zgolj subjektivno izražene domačnosti kot pripovednega jezika. Otroške korake v tej smeri vidite celo že v Hollywoodu, kjer so celo nosilci blockbusterske zgodbe začeli deloma opuščati angleščino – a oni imajo svoj filmski moralni kod in kompas, ki je manj vezan na jezik in posledično tudi manj dovzeten za preoblikovanje preko jezika. Še vedno velja, da je (geografsko) balkanski film stvar miljeja, na jezik vezane kulture obnašanja in čustvovanja. Slovenski filmi pa zdaj delujejo tudi v srbohrvašcini, anglešcini, oskubljenem izraznem jeziku vseh mrtvih stvari če si tako želite, ker je to naravno, ker je to nujen korak v razvijanju naše filmske umetnosti v vseobsežno popolnost. Kako boš premagal specifiko Ljubljane in njenih obrazov? Kako boš dal slovenskemu obraz občega, ki ga tvoje umetniško sebstvo zahteva?

Najprej z posvojitvijo prostorske logike detektivskega romana noir, s postavljanjem dogajanja v serijo nerazločnih, zaprtih prostorov, ki se med seboj ne ločijo prav dosti, saj v takem žanrskem delu dogajanje žene izključno posameznik, prostor pa je odraz njegove njegove družbene marginalnosti in individualne narave njegovega dramskega boja. A poleg te preverjene rešitve se pojavlja nova, potujitev konteksta dogajanja kot v klasični znanstveni fantastiki vzhodnega bloka in ponotranjenje zunanjega, umik preiskovalnega koncepta kinetičnem, ker se drugače ne da več sprožiti nikakršnega vitalnega gibanja znotraj zgodbe in ne povedati kakršnekoli zgodbe (s poudarkom na svobodi izbire).

Zadnja problematika, ki se je bomo dotaknili, je sam način produkcije ter distribucije, ki začenja povsod odstopati od varuških institucij in nujnosti zunanjega odobravanja. Režiser lahko deluje neovirano s svojimi digitalnimi kamerami, bolj ali manj prostovoljnimi igralci in surovim konceptom. Tekstualno cenzuro je nadomestila materialna, zgražanje boste zbudili samo še s proračunom. Večino novih-novih filmov bo tako debitiralo na internetu na različnih enkratnih zastonjskih gledanjih preden se bo srečalo z idejo dvorane, režiserji pa bodo poleg pastirjev-za-vse postali še oglaševalci (prihodnjik pa je tu uporabljen povsem za potrebe članke). Kot se je nekoč ikonično izrazil nek srbski pesnik, katerega ime mi uhaja iz spomina, “in poezijo bodo pisali vsi”, v smislu, da bomo morda videli večje in večje generacije filmskih igralcev. Resničnostni televiziji se je že davno opasalo različne fiktivne koncepte, drznem pa si predlagati, da bi se dalo podobno ustvariti tudi s filmsko produkcijo, da se trenutno neuglednem konceptu da legitimnost in vzlet iz mesenega sveta Satanovega. Morda trdite, da so nastopajoči v filmih te premiere neprimerni? Sam pravim, da so čudovito in golo potrebni, tako kot njihovi liki in besedila.

Podobno kot glasbena industrija, bo tudi filmska reagirala tako na spremembe v tehnologiji, kot tudi na omejitve, ki jih prinaša univerzalni konec plačevanja za sliko in zvok. To hipotetično rimsko cesarstvo sedanjosti bo padlo, na ruševinah velikih kulis z razbitimi avti in rekvizitnim orožjem po tleh pa bodo v kotu snemali novi novi slovenski film, s svojo neugledno sceno, golo ter nujno igro, bizarnostmi, ki si jih še ne smete predstavljati, a toliko bolj obveščeno režijo, ki se bo tako na najnižji točki materialnih sredstev ponovno vzdignila na visoko konceptualno raven starega avtorskega filma (na kar pričujoči filmi že namigujejo!) in gledalca hranila z vedno novimi drobtinami v obliki ključev, sledi, drobnih dodatkov. Če že ne moremo trditi, da bo tudi gledalec sam po sebi postal bolj osveščen glede filmske umetnosti, si vseeno upamo predlagati, da ga bo ta filmska šola drznila ponovno izobraziti. V času, ko vsi ploskajo Tarantinovem poskusu vključiti filmsko teorijo in množico režeče odprtih tekstualnih namigov v film, namenjen mainstreamu, to niti ni neverjetna napoved. 
Raziskali smo torej možnosti in nujnosti bodočega razvoja, ki se razkriva v prvih žarkih tistega, ki je novejše od novega in se šele obljublja. Kot kraj dogajanja je treba paziti Kinoteko in ostale, še manj formalne cinematografske prostore, kjer se bo ta neslavna revolucija po vsej verjetnosti tudi odvila, kar je nekoliko žalostno v luči dejstva, da ravno ti filmi prvič v naši filmski zgodovini zavzemajo pozitiven pristop do žvečenja kokic.